Bowling for Ljubljana

Medtem ko sem brskal po starih mapah v računalniku , sem med drugimi našel tole fotografijo , ki sem jo posnel skoraj petnajst let nazaj . Seveda ji ni bilo usojeno viseti kot eksponat v kakšni galeriji , saj sem nedolgo pred tem šele kupil prvo kamero . Bolj kot fotografija sama mi je v spominu ostala zabavna zgodba okoli njenega nastanka . Zabavna je sicer bolj danes kot je bila takrat . 

flag, apple pie & 4th of July

Med pohajkovanjem po prestolnici sem v njenem starem delu naletel na zaključek predstave uličnega teatra , ki jo je spremljalo presenetljivo veliko število gledalcev . Komedijanti so prihajali iz Ukrajine , narativ satirične igre pa je bila ameriška ekspanzionistična zunanja politika oziroma njeno izvažanje demokracije , podprto z vojaško močjo . Vsaj zdelo se mi je tako . Več kot desetletje pozneje je Ukrajina z Rusijo v vojni s katastrofalnimi posledicami . Združene države pa so , čeprav njen zaveznik , po stališčih kako končati to vojno , bližje njenemu sovragu kot njej . Satira se je spremenila v kruto realnost , saj Ukrajinci spoznavajo točnost tiste maksime , ki pravi da je nevarno biti sovražnik Amerike , še nevarneje pa biti njen prijatelj . Danes bi bilo prav zanimivo primerjati odzive na mestnih trgih Kijeva in Moskve , če bi v obeh mestih odigrali popolnoma isto predstavo kot leta nazaj . Le kje bi znamenita stars & stripes zastava požela več simpatij ? Zdaj ko to pišem mi je , bolj kot takrat , žal ker si nisem ogledal celotnega nastopa mladih umetnikov . Še bolj žal mi je , da sem pozorno gledal samo ženski del nastopajočih . Zabavna je misel , da je bil med moškimi igralci morda tudi njihov aktualni predsednik V. Zelenski , ki je kariero v šovbiznisu ( politika je danes očitno le njegov podaljšek ) začel ravno v takšnih skupinah zabavljačev . 

Zdaj pa k obljubljenemu zabavnemu delu . Nekakšen behind the scenes . Ko so se ljudje začeli razhajati , nastopajoči pa pospravljati rekvizite , sem  na kupu le teh zagledal  avtomatsko puško položeno na , že od daleč  vsem znano in nezgrešljivo zastavo . Kakšna simbolika ameriške obsedenosti z orožjem . Kako pronicljiv komentar ameriške militaristične politike , sem pomislil z entuziazmom , ki ga premorejo samo ljubiteljski začetniki . V mislih sem že bral vabilo agencije Magnum photos , panteonu reportažne fotografije , ki me vljudno vabi v svoje vrste . Pri tem kupu nametanih rekvizitov je stala ena od članic skupine , verjetno v vlogi čuvajke . Pokazal sem na slavno M-16 puško in jo poln navdušenja vprašal ; " Can i take a few shots ? " . Stopila je korak nazaj in me pogledala s tistim pogledom , ki jih namenimo ljudem , za katere na podlagi njihovih dejanj ali obnašanja nenadoma ugotovimo , da njihova bistroumnost ne dosega tiste še sprejemljive meje normalnosti . Ni prijetno biti na drugi strani takšnega pogleda .  . Prijazno in pokroviteljsko mi je razložila , da je jurišna puška le replika , plastična igrača in da ne morem streljati z njo . Sredi belega dne . V središču mesta . Kjer je množica ljudi . Videti je bil povsem miren in prijazen , gospod inšpektor . Res pa je...v očeh je imel tisti žar , ki ga imajo ponavadi , saj veste...norci . Grozno , nam so rekli da je Lubljana izjemno mirno mesto . Se že ve zakaj je to naredil ? Razlog nesporazuma je bil seveda pragmatični angleški jezik , v katerem  pritisniti na sprožilec orožja ali kamere zveni enako . Dvignil sem , še danes delujoči Nikon ( katerega je očitno spregledala v moji roki ) in kot pantomimik ponazoril postopek fotografiranja . Trudil sem se delovati karseda normalno . " Oh , you mean camera shots " , je  vzkliknila in njen čedni , slovanski obraz je prevzelo olajšanje . Čeprav sva se šumu v najini komunikacija oba nerodno zasmejala , je  senca dvoma v njenih očeh ostala . In z njimi me je pozorno spremljala , medtem ko sem končno nekajkrat povsem nezbrano " ustrelil ." 

Tisto Magnumovo vabilo ni nikoli prišlo . Verjetno je bolje tako . Vonj po smodniku , žvižganje krogel nad glavo , strah pred zajetjem...vse to spremlja fotografe na kriznih območjih . Zame je bilo že dokazovanje da nisem novi Charles Whitman dovolj stresno .

preberi vse

Napaka v evoluciji

Zgodilo se je enkrat med najbolj pomembnim dogodkom na planetu , se pravi v času Svetovnega prvenstva v nogometu . Stopil sem na mestni avtobus številka 2, ki je ob takšni uri ponavadi nabito poln. Že med običajnim prerivanjem sem opazil in slišal gospo baročne postave, ki je govorila v telefon. Sodeč po polnih vrečkah domače zelenjave pri njenih nogah, se je vračala z mestne tržnice. Slučajno sem se postavil ravno za njo. Morda tudi ne čisto slučajno. V vsakem primeru sem takoj napel ušesa. ( V imenu večje avtentičnosti njene besede navajam brez olepševanja ) . " Ti rečem...ene tekme je konc pa se že druga začne...včeri sem mislila da se mi bo zmešal...cel dopoudan njegove zokne po bajti pospravlam...pa tiste kocine iz umivalnika...vmes južno skuham...ti rečem skorej ne žveči ko vase baše šnicl in  krompir ki sm ga sama prnesla iz štacune pa sama olupla pa skuhala....in potem gre takoj nazaj pred tist frdaman televizor , jaz pa peglo u roke...on zija u tistga Mesija in Renalda , jaz pa u njegove gate . Ti rečem da bi skor raj vidla če bi u druge babnice zijal...če bi mene kdaj pogledu bi mu pa verjetn krona z glave padla . In potem..." Nenadoma se je obrnila in  jezo od svojega moža za hip preusmerila na moškega njenih let, ki se je znal slabše od mene pretvarjati da ga njena tirada ne zanima. Da o tehniki slučajnega naslanjanja sploh ne govorimo. " Gospod da vam ne bojo uhlji od napenjanja odpadli...pa a se morte tko ob mene drgnt...saj je uzadi dost placa." Neopazno sem si oddahnil in ko se je nesrečnik v zadregi odmaknil, poslušal naprej . " Ne Fani , ne govorim teb ampak tle enmu...sej veš da na avtobusu vse sorte srečaš . Kje sm ostala...aja...potem je gospod hotu kavo...sladko seveda...komu je lepše kot njemu . Skuham tisto klinčevo kavo , čeprau me je prjel da bi strup vanjo namest cukra stresla...ko mu jo odnesem v dnevno sobo seveda ne grem mimo frdamanga televizorja, da neb slučajn kej zamudu...čeprau sm zanga nevidna , ti rečem...pol mi je pa res prtisk na tristo dvignu...zleknen na kauču , u eni roki drži daljinca, drugo ma pa pod hlačami in se po ta spodnjemu šlata...Tko k tvoj Ferdo? Sej pravm...a preverjajo če so še tam al kaj? * No u glavnem...evo moja postaja , dost mam tega cjazenja...u glavnem spravla sm ga u gromozansko dilemo k ni vedel s kero roko bi vzel skodelco . Sm ga hotla uprašat če mu jo še u usta zlijem , da se ne bo pretegnu , on je pa potem končno..." Ko je izstopila se je njen glas izgubil v mestnem hrupu. Čeprav sem se peljal še dve postaji, bi skoraj izstopil na njeni. Tako zelo me je zanimalo, brez česa je lažje shajal  tisti čas ko je pil kavo. Moj glas gre daljincu.

roka ali noga ? 

Moški, večina njih,  skrivaj sanjarijo da bi imeli še tretjo nogo, če veste na kaj mislim. Če bi si vzeli čas in prisluhnili ženskam, ki dojeli da jim one bolj privoščijo tretjo roko. 

*  Ta strah nas spremlja celo življenje. ( opomba bralkam ) 

preberi vse

Paket za upokojence

Živimo v digitalni dobi, v kateri brez dostopa do svetovnega spleta preprosto ne gre več. Tega se vse bolj zavedajo tudi starejši, še celo moj sosed, ki se je dolgo upiral tej moderni novotariji, saj on preferira osebni stik. Gvido je vitalni upokojenec, katerega se drži sloves, da pozna vsako vdovo v radiju nekaj kilometrov. Zadolžil me je za nakup računalnika in mi dal pri tem povsem proste roke. Naslednji dan sem mu doma priklopil zmogljiv in mogočen HP z velikim monitorjem , saj od blizu ne vidi več najbolje , čeprav lahko od daleč še vedno zgolj po zibanju bokov  razloči,  katera damica še ni zaprla štacune.  Nisem vedel o čem sploh govori, zato sem se raje posvetil nameščanju programov. Ko je bil računalnik pripravljen za uporabo, sem mu razložil in pokazal njegove osnovne funkcije. Medtem mi je, s kozarcem konjaka v roki, razlagal zakaj so rdečelaske boljše od drugih žensk. "Seveda govoriva o naravnih rdečkah," me je opozoril, med dvema požirkoma. Upal sem da si je zapomnil kaj od mojih navodil. Vsaj pol toliko kot sem si jaz o njegovih. Preden sva se poslovila, sem si spet izposodil eno izmed knjig iz njegove zbirke klasične literature.   

Čez dva dni me je poklical k sebi. Računalniška zadeva, je pomenjivo rekel. Odprl mi je, poplesujoč v ritmu Gayeve Lets get it on, ki je prihajala iz zvočnikov v dnevni sobi. Seveda s kozarcem konjaka v roki. Na sebi je imel svileno haljo, okoli sebe pa oblak Pino silvestre vodice po britju. Zdaj sem že vedel, da si približno ob tej uri privošči kopel ki mu da, po njegovih besedah moči za nove podvige. Iz rok mi je vzel knjigo, ki sem si jo zadnjič izposodil. "Ti je bila všeč ?" je nekoliko hudomušno vprašal. Zardel sem in pokimal. "Emmanuelle je premalo cenjena klasika. Zapomni si to, mladenič. Pozabi razne Hamlete, Don Kihote in Gatsbyje. Tole je življenje." S konico kazalca je potrkal po platnicah in knjigo odložil na polico. Pogoltnil sem slino in se želel opravičiti, ker so nekatere strani literarne mojstrovine bolj pomečkane od drugih, toda prej me je objel okoli ramen in prosil za uslugo. Želel je da mu odprem profil na eni tistih spletnih strani za zmenke, da vnese nekaj radosti v življenja od vseh pozabljenih žensk. Plemenito, ni kaj. Le kako bi ga lahko zavrnil. "Notri vrzi nekaj tistih osladnih misli na katere damice padajo. In ne pozabi, nimam več 60 let, zato me zanimajo predvsem posteljne radosti." Po teh navodilih me je prijazno odslovil, ker kmalu pričakuje obisk in mora, kot je pomenjivo rekel, pripraviti teren. Ob tem mi je pomežiknil. Starejši ljudje kdaj govorijo v šifrah, ki jih verjetno razume le njihova generacija. Doma sem ga, po krajšem premisleku takole, s sliko in besedo predstavil svetovnemu spletu ;

šifra : Maratonec

Gospod v najboljših letih, dandy v pravem smislu besede, želi spoznati damo, ki svojega srca še ni zaklenila ljubezni. Kljub vse bolj krutemu svetu sem ostal idealist in sanjač . Rad imam dolge sprehode , poezijo in globoke knjige kot je Alkimist , ki me navdihuje . Se najdeš v teh besedah ? Si se tudi ti naveličala prebujati sama ? Če je tako , se oglasi. Morda najina ljubezen spremeni svet na bolje . 

"Par ekselans, dečko moj," je zadovoljno vzkliknil moj prijatelj, sklonjen nad ekran. "Idealist...sanjač...globoke knjige, he he...in na koncu Maratonec. Tudi kaj resničnega si dodal, odlično. Sem vedel da me ne boš razočaral. Kot rečeno...PAR EK-SE-LANS."  Vzhičeno je pomel z dlanmi. "Me prav zanima koliko ptičk se bo ujelo v tole najino mrežo." Moram priznati da mi je njegova pohvala godila, saj sem vedel da bo z menoj delil žgečkljive ali celo opolzke podrobnosti. Komaj sem čakal.  

Mojega živahnega soseda zadnje dni bolj malo vidim, tudi klicev mi ne vrača. Edini znak življenja iz njegovega stanovanja sem slišal včeraj, ko sem prislonil uho ob vrata. "Oh Gvido, kako velik je...in kako ga znaš uporabljati," je vzneseno vkliknil meni neznani ženski glas, ki mu je sledilo hihitanje in vzdihovanje. Še ena seniorka, ki je ugotovila, da nikoli ni prepozno za učenje. In le zakaj digitalno opismenjevanje ne bi smelo biti tako zabavno kot za temi vrati. Prav ponosen sem bil na svojega prijatelja. 

    

                                                             

                                       

preberi vse

Peklenska pomaranča

 Časi so takšni , da se je politika zavlekla v vse pore naših življenj . Po neki raziskavi ( Le kdo se ukvarja s tem ? In zakaj  ? ) naj bi namreč bila prevladujočemu odstotku vprašanih prva asociacija na oranžno barvo kontroverzni vodja največje svetovne sile in ne nekaj tako vsakdanjega kot pomaranča ali jesensko listje . Tega sem se spomnil , ko sem pred enim ljubljanskih nakupovalnih središč uzrl tale , ne pretirano estetski prizor ;

Takoj sta mi postala jasna prisotnost in namen dveh delavcev v uniformah vzdrževalcev , ki sta se ravno pripravljala da zaženeta nekakšen velik , očitno čistilni stroj . Nisem ju želel motiti pri delu in sem nadeljeval svojo pot v smer iz katere sta se bližala simpatična mamica in njen sinček , še predšolski otrok . Ona je z nekoliko namrščenim obrazom gledala v naslovnico časopisa , ki ga je držala v roki , fante je pa zvedavo gledal okoli . Čeprav sem se oddaljeval , sem slišal pogovor , katerega citiram po spominu ;

Starejši vzdrževalec ;
" Naj me vrag pocitra ! Te umazanije se sploh ne moremo znebiti ".
Mlajši vzdrževalec ;
" Pa smo jo enkrat že počistili . Jebela cesta , veš na koga me spominja..."
Prekine ga visok , otroški glas ;
" Mami...mami...kaj je tisto grdo oranžno ? Mami poglej...mami..."
Spet starejši vzdrževalec ;
" Pameten poba . Pod nosom še moker , pa se že spozna na politiko ".
Mamica ( skoraj istočasno z njim ) ;
" Molči Jakec ! Veš da se ne spodobi grdo o drugih govoriti. Drugače sem te učila , si pozabil ? "
Jakec ;
" Ampak mami...saj nisem. Res mami ".
Še enkrat starejši vzdrževalec , ki si prižge cigareto in zamišljeno gleda za njima ;
" Veš kaj Franci , za tega mulca se bo še slišalo . Naj me strela če ne ".

Če sem iskren , še danes ne vem , o čem so se sploh pogovarjali .

preberi vse

Britanski špijun

 

Naključje je hotelo, da sem ravno med čakanjem  pri frizerju prebral članek o tem,  da so tako Sean Connery  kot Roger Moore in Daniel Craig nosili lasulje in lasne vložke, medtem ko so v vlogi najslavnejšega tajnega agenta reševali svet pred kriminalnimi veleumi in megalomanskimi milijarderji. Med zapeljevanjem prelepih deklet v športnih kabrioletih, skakanjem iz helikopterja ali med pretepi na strehah drvečih vlakov tega ni bilo moč opaziti. Skoraj enako znameniti gospod Q, inženir ki ga zalaga z vsemi tistimi čudežnimi gadgeti, s pomočjo katerih se vedno reši iz brezizhodnih situacij, je res bil in ostal mojster svojega poklica. Sam nisem bil nikoli pretiran fen tega, zdaj že legendarnega filmskega serijala. Raje imam bolj realistične vohunske filme, ki tega poklica ne glorificirajo. James Bond je s skoraj neomejenim proračunom postal filmska, modna in popkulturna ikona. Toda kako bi se znašel v manj glamuroznih okoliščinah?   

 

androgenetic alopecia

Predstavljajmo si da britanski MI6 enkrat na začetku osemdesetih (Roger Moore torej) res pošlje svojega najboljšega agenta v Jugoslavijo, kjer naj bi sabotiral projekt jedrske bombe, ki jo poskušajo razviti v Inštitutu Vinča. Posebej za to misijo zanj ustvarijo identiteto Petra Jakovljevića, povratnika iz tujine, ki želi v kapitalizmu prigaran denar vložiti v propadajoče socialistično gospodarstvo, prepleteno s korupcijo in birokracijo. Toda s tem nepričakovano vzbudi sum pri neomajnemu komunistu, nekdanjemu informbirojevcu, pri kateremu se v prizidku hiše nastani kot podnajemnik. Sumi se temu čuvaju revolucije še poglobijo, ko ga zaradi njegove preteklosti policija pokliče na informativni razgovor in mimogrede povpraša o gostu v njegovi hiši. Na pomoč pokliče brata enakih prepričanj in preteklosti in kljub dejstvu da je srčni bolnik, začne domnevnega imperialističnega agenta zasledovati in fotografirati njegove "poslovne sestanke" z očitno prozahodno usmerjenimi znanci, med katerimi je tudi znanstvenik iz prej omenjenega Inštituta. To podžge njegovo paranojo, ki ga pripelje do roba norosti. Bonda smo poslali na misijo v film drugačnega žanra, s katerim si vseeno deli vohunsko tematiko in ideološki spopad vzhoda in zahoda. Gre seveda za legendarni Balkanski špijun in leta 1984, kjer veljajo drugačna pravila. Svetovno znana letovišča, ekskluzivne hotele in mondene igralnice zamenjajo siv socialistični vsakdan, propadajoče hiše v predmestju in zakajene pisarne, polne znaveličanih uradnikov. Tudi njegov nasprotnik ni kakšen ekscentrični oligarh, kljub zloveščim naklepom vselej vljuden in gentlemanski. Ilija Čvorović je mali človek, idealist, ki je v ključnem zgodovinskem trenutku ostal zvest Stalinu in Sovjetski Zvezi, za kar je bil kaznovan. Zaradi podnajemnika je prepričan, da je spet sumljiv oblastem in tega suma bi se opral če bi tujemu agentu preprečil delovanje proti socialistični družbeni ureditvi, kot se je temu takrat reklo. Kot ostali Bondovi negativci ni imun na megalomanijo in sam sebe prepriča, da je v njegovih rokah usoda socializma, v katerega kljub rastoči inflaciji in pomanjkanju v trgovinah, nikoli ni izgubil vere. Zato se agentu imperialističnih sil zoperstavi s sovjetskimi metodami in tehnologijo. Z zadnjimi prihranki kupi rusko kamero in ostalo, že zdavnaj zastarelo opremo za zasledovanje, v akcijo pa se podaja z Moskvičem, od katerega, po njegovem mnenju, boljšega avtomobila ni. Ilija je tragikomičen junak, katerega je že zdavnaj povozil čas. Vseeno ne ponovi napake, katero je proti koncu svojega filma naredil vsak od njegovih bolj razvpitih  predhodnikov. Vsi so želeli ujetega Bonda pokončati s pomočjo tehnologije, neosebno. Iz spoštovanja so mu pred slovesom celo razložili, kako bodo svoj načrt speljali do konca in pustili kakšni sofisticirani napravi da opravi svoje delo. Super agent se je seveda potem rešil s pomočjo napake v tehnologiji, ali s pomočjo kakšnega skritega gadgeta.  Tovariš Ilija znanosti pri tako resnih stvareh ne zaupa. Zaslišuje tako kot so nekoč zasliševali njega, bolj osebno in manj sofisticirano.  

"Ko si ti ? Pa ti nisi Jakovljević...ti si neki veči izdajnik," , zgroženo vzklikne, ko mu med trpinčenjem zvezanega Bonda v roki ostane njegov toupee. Toda za srčnega bolnika so bili vsi napori preveč in Ilija se zgrudi kot posledica infarkta. 

Gadget vedno reši 007.

 

    

preberi vse