Poklicna deformacija

 "Ha!" je glasno vzkliknil inšpektor Kladivar. Beti in starejša gospa z navijalkami v laseh sta ga pogledali. Opravičujoče se je nasmehnil. Za staro veščo mu je bilo vseeno, toda v očeh nekoliko nagajive frizerke s čudovitima parčkoma spredaj in zadaj je veljal za frajerskega policaja. In želel je da tako ostane. Odkar je odprla  salon v bližini njegove pisarne, so mu začeli lasje rasti hitreje. Še posebej po tem, ko je s svojim nežnim glasom rekla, da jo spominja na filmskega detektiva Bullitta,  ki ga upodobil Steve McQueen. Bila je njegova oboževalka. Čeprav je bil eden njegovih vzornikov, je legendarnega igralca v tistem trenutku zasovražil. Vseeno bi raje videl in slišal, da jo spominja na Mike Hammerja. Kakšna serija, takšnih ne delajo več. Trdi in žilavi Mike, ta je res znal barabine in ženske postaviti tja kamor spadajo. Prve za rešetke ali rakom žvižgat, druge pa v posteljo. Ne, takšnih res ne delajo več. To so bili drugačni časi, ko si lahko lumpa malo trše pobožal po betici in kakšno koketno gospodično malo nežneje po ritkici, ne da bi se takoj znašel na sodišču in v medijih. Ob misli na današnje medije je prezirljivo prhnil. Še enkrat je vzel v roke eno tistih ženskih revij, ki so na voljo v raznih salonih in čakalnicah. Vedno publikacije za ženske, nikoli ni našel nič za moške. Ni to diskriminacija? Spet je pogledal psevdoznanstveni članek, ki ga je minuto nazaj tako razburil. Znanstveniki nekega uglednega inštituta naj bi namreč ugotovili, da moški na ženskah najprej opazijo oči, nasmeh in kožo. Znanstveniki! Še bolj prezirljivo je prhnil. Nevrotični možiclji z očali, prhljajem in nogami na iks, ki začnejo jecljati, če jih ženska ogovori. Ni poznal nobenega, toda bil je prepričan da so prav takšni. Le kaj bi porekli na svojo trditev, če bi poznali  enega njegovih najznamenitejših primerov. Nasmehnil se je ( v smeri čudovite Beti ) in si v spomin priklical podrobnosti.

prioritete

 

Doktor Smolar je iz mesta na severu prišel na nekakšno tridnevno zdravniško konferenco. Bil je v zgodnjih petdesetih, poročen in spoštovan v svojem poklicu. Po zaključku prvega dne konference je v hotelskem baru spoznal atraktivno mladenko. Njen globoki dekolte je opazil, takoj ko je vstopila. Vse mize so bile zasedene in po krajšem oklevanju je pristopila ravno k njemu in vprašala, če lahko za njegovo mizo počaka prijateljico, ki zamuja. Izbrala ga je, ker ima obraz, ki mu lahko zaupa. Dva gin tonika kasneje se je nagnila proti njemu in mu sramežljivo priznala da ima rajše starejše moške. Ni mogel verjeti svoji sreči in srčno je upal da prijateljica sploh ne pride . Ni prišla. Tega sicer ni mogel vedeti zagotovo, ker je Roksana ( kliči me Roksi ) predlagala da pogovor nadaljujeta na kakšnem bolj mirnem mestu. Tretji gin tonik sta pila v njegovi sobi. Sedela je tako blizu njega, da mu je omamni vonj dragega parfuma božal nosnice ob vsakem vdihu. Njene nonšalantno prekrižane noge so se mu zdele neskončno dolge in vsakič ko se je z njimi naključno dotaknila njegovih , so mu hlače postale bolj tesne. Morda mu je zato predlagala masažo, saj je ji je zdel napet in utrujen od celodnevne konference. Preden se je osmešil in vprašal, ali hotel ponuja tudi takšne usluge, mu je zapeljivo zašepetala naj si sleče srajco in hlače, medtem ko ona za hip skoči v kopalnico. Če ga ne bi popiti alkohol napolnil s pogumom bi se sramoval, tako pa je storil kar je želela in zgolj v spodnjicah in nogavicah legel na posteljo. Iz razumljivega razloga se je obrnil na trebuh.  Srečko, tole konferenco si boš pa zapomnil, si je rekel, tik preden se je vrnila v čipkastem spodnjem perilu, ki je več odkrivalo kot zakrivalo. Takšno telo bi še evnuha spravilo v skušnjavo, če me razumete, gospod inšpektor. Razumel je. Izkazalo se je, da je ustrežljiva Roksi umetnica dotika. Sploh nisem vedel kdaj sem ostal brez spodnjic...imela je res čarobne roke...in z njimi mi je...kako naj povem...saj veste kaj hočem povedati. Da ne grem v podrobnosti. Pa ravno te podrobnosti so ga najbolj zanimale. Dobri stari Mike bi jih v tistih časih že izvlekel iz njega. V interesu preiskave. Še vedno je bil v sedmih nebesih, ko je predlagala naj se gre osvežiti v kopalnico,  medtem ko bo sporočila mami, da bo prespala pri prijateljici. Vedno jo tako skrbi zanjo. Ob omembi mame je začutil  grizljaj vesti, ki pa je izginila, ko je nagajivo dodala da je noč še dolga. Obzirno ji je dal več kot dovolj časa, preden se je vrnil v sobo. Sprva je mislil da se je skrila kot uvod v kakšno, njemu neznano erotično igrico in je pogledal povsod, tudi pod posteljo. Šele ko je opazil da na omarici ni njegove denarnice, ure in poročnega prstana, je dojel svojo naivnost. Zakaj je snel prstan? Če ga ne bi, bi bilo to nespoštljivo do njegove žene. Če lahko to razumete. Tudi to je inšpektor razumel. Ni mi toliko do denarja, kartice sem tudi že preklical. Samo za prstan mi gre. Zlat je in žena bo takoj opazila da ga nimam na roki. Kakšen tepec sem. Ljubim jo in ne vem kaj bi, če bi jo izgubil. Ob omembi žene je skoraj zaihtel. Čeprav se je bal škandala, je po premisleku poklical policijo. Domov naj bi se vrnil čez nekaj dni in upal je da s pomočjo kakšnega čudeža medtem izsledijo prefrigano zmikavtko in (vsaj) njegov poročni prstan. Sledil je opis osumljenke. Glede njenih telesnih mer je imel doktor Smolar skoraj fotografski spomin.  Višino, obseg prsi in bokov je zadel skoraj v centimeter natančno. Celo število pikic v krilih vtetoviranih metuljev nad njenima ritnicama si je zapomnil. Med opisovanjem obraza osumljenke je pa njegov spomin dobil velike luknje, večje kot tiste v krofih, katere je imel, po vzoru na ameriške kolege, inšpektor Kladivar tako rad. Lasje? Svetlo rjavi, do ramen...morda do sredine hrbta, temnorjavi. Ravni...ali morda bolj skodrani? Oči? Zelo velike so bile...zdi se mi da modre. Razen če niso bile sive, naj razmislim...veste, svetloba je bila bolj slaba...Ko je izvlekel vse uporabne informacije iz njega, ga je odslovil z opozorilom, naj se raje izogiba hotelskega bara. Vizitko, ki mu jo je doktor dal ob slovesu je bežno pogledal in spravil v žep.

Doktor je čudež res dočakal. Podjetna Roksi je namreč naslednji dan v drugem hotelu svoje masažne usluge ponudila predstavniku velike banke iz tujine. Vse je šlo po preverjenemu načrtu, dokler ni med pobegom ostala v dvigalu, ki se je pokvarilo le nadstropje nad pritličjem. Bankir je prijavil krajo in istočasno s servisno službo se je pred hotel pripeljala policijska patrulja. Pri njej so našli zajeten kupček dolarjev in dve zlati kartici. Brez prstana. Finančniki so res brezčutni faloti. Smolarjevega so našli pri preiskavi njenega stanovanja. Na srečo ji ga še ni uspelo prodati, tako da mu ne bo treba svoji gospe razlagati, kako je zaradi uvidevnosti do nje skoraj ostal brez njega. Roksana je že imela dosje, zaradi podobnih tatvin v drugem mestu. Glede na priloženo fotografijo je bila res vredna skoka čez plot, le nekaj nenavadnega je bilo na njej. Ko je pogledal v rubriko posebne karakteristike in znamenja, je pisalo heterokromija. Le katera seksualna deviacija je to, se je vprašal in nestrpno v roke vzel enciklopedijo, kjer je pisalo da gre za stanje, ko imajo ljudje različno obarvane oči. Še enkrat je pogledal fotografijo. Lepotička je res imela eno oko zeleno, drugo pa modro. Nekaj ga je prešinilo in iz žepa je potegnil njegovo vizitko. Na njej je pisalo dr. Srečko Smolar, oftalmolog. Za vsak slučaj je v enciklopediji poiskal še to geslo. Srečko je bil specialist vede, ki se ukvarja z očmi in vidom. Začel se je tako glasno krohotati, da je pritegnil pozornost dveh kolegov, ki sta se ravno vneto prerekala o tem, ali ima nova tajnica na oddelku za vlome podložen nedrček. Na kratko jima je opisal cel primer in kmalu so se skupaj skoraj valjali po tleh od smeha. "In ta...in ta oftolog ni tega opazil...pa ne me...umrl bom...ej Zoki, poslušaj tole...", je ves rdeč v obraz naslednjega  v smejalni klub vpeljal tisti, ki je dvomil da Barbarina dvojčka, tako je bilo namreč tisti tajnici ime, lahko tako pokončno stojita brez dodatne podpore. V manj kot petih minutah sta po vseh pisarnah in hodnikih odmevala norčav smeh in hihitanje. Primer in vse povezano z njim je postal legendaren. Iz spominov ga je predramila Beti, ki je rekla da ga lahko stisne vmes, medtem ko se gospe sušijo lasje. Za koga se sploh ureja, se je vprašal, ko je pogledal odcvetelo frajlo z glavo pod sušilno havbo. Medtem ko se je Betika s škarjami v rokah spretno in zapeljivo sukala okoli njega, se je lahko skoraj z gotovostjo prepričal, da njen vabljivi parček ne potrebuje opore. Vseeno si je želel to osebno preveriti, še zlasti po njeni pripombi, da ga tistih nekaj sivih las naredi še bolj šarmantnega. Ob odhodu jo je nagradil z izdatno napitnino in McQueenovskim nasmehom.

Ko je sedel v svoj Jeep Cherokee, ga je prešinilo, da sploh ne ve, kakšne barve oči ima Beti. Zdelo se mu je da so modre, ni bil pa povsem prepričan.  " Če ima tudi ona tisto hetero...vrnem značko," je glasno obljubil sam sebi in se začel še bolj glasno smejati.

preberi vse

Bowling for Ljubljana

Medtem ko sem brskal po starih mapah v računalniku , sem med drugimi našel tole fotografijo , ki sem jo posnel skoraj petnajst let nazaj . Seveda ji ni bilo usojeno viseti kot eksponat v kakšni galeriji , saj sem nedolgo pred tem šele kupil prvo kamero . Bolj kot fotografija sama mi je v spominu ostala zabavna zgodba okoli njenega nastanka . Zabavna je sicer bolj danes kot je bila takrat . 

flag, apple pie & 4th of July

Med pohajkovanjem po prestolnici sem v njenem starem delu naletel na zaključek predstave uličnega teatra , ki jo je spremljalo presenetljivo veliko število gledalcev . Komedijanti so prihajali iz Ukrajine , narativ satirične igre pa je bila ameriška ekspanzionistična zunanja politika oziroma njeno izvažanje demokracije , podprto z vojaško močjo . Vsaj zdelo se mi je tako . Več kot desetletje pozneje je Ukrajina z Rusijo v vojni s katastrofalnimi posledicami . Združene države pa so , čeprav njen zaveznik , po stališčih kako končati to vojno , bližje njenemu sovragu kot njej . Satira se je spremenila v kruto realnost , saj Ukrajinci spoznavajo točnost tiste maksime , ki pravi da je nevarno biti sovražnik Amerike , še nevarneje pa biti njen prijatelj . Danes bi bilo prav zanimivo primerjati odzive na mestnih trgih Kijeva in Moskve , če bi v obeh mestih odigrali popolnoma isto predstavo kot leta nazaj . Le kje bi znamenita stars & stripes zastava požela več simpatij ? Zdaj ko to pišem mi je , bolj kot takrat , žal ker si nisem ogledal celotnega nastopa mladih umetnikov . Še bolj žal mi je , da sem pozorno gledal samo ženski del nastopajočih . Zabavna je misel , da je bil med moškimi igralci morda tudi njihov aktualni predsednik V. Zelenski , ki je kariero v šovbiznisu ( politika je danes očitno le njegov podaljšek ) začel ravno v takšnih skupinah zabavljačev . 

Zdaj pa k obljubljenemu zabavnemu delu . Nekakšen behind the scenes . Ko so se ljudje začeli razhajati , nastopajoči pa pospravljati rekvizite , sem  na kupu le teh zagledal  avtomatsko puško položeno na , že od daleč  vsem znano in nezgrešljivo zastavo . Kakšna simbolika ameriške obsedenosti z orožjem . Kako pronicljiv komentar ameriške militaristične politike , sem pomislil z entuziazmom , ki ga premorejo samo ljubiteljski začetniki . V mislih sem že bral vabilo agencije Magnum photos , panteonu reportažne fotografije , ki me vljudno vabi v svoje vrste . Pri tem kupu nametanih rekvizitov je stala ena od članic skupine , verjetno v vlogi čuvajke . Pokazal sem na slavno M-16 puško in jo poln navdušenja vprašal ; " Can i take a few shots ? " . Stopila je korak nazaj in me pogledala s tistim pogledom , ki jih namenimo ljudem , za katere na podlagi njihovih dejanj ali obnašanja nenadoma ugotovimo , da njihova bistroumnost ne dosega tiste še sprejemljive meje normalnosti . Ni prijetno biti na drugi strani takšnega pogleda .  . Prijazno in pokroviteljsko mi je razložila , da je jurišna puška le replika , plastična igrača in da ne morem streljati z njo . Sredi belega dne . V središču mesta . Kjer je množica ljudi . Videti je bil povsem miren in prijazen , gospod inšpektor . Res pa je...v očeh je imel tisti žar , ki ga imajo ponavadi , saj veste...norci . Grozno , nam so rekli da je Lubljana izjemno mirno mesto . Se že ve zakaj je to naredil ? Razlog nesporazuma je bil seveda pragmatični angleški jezik , v katerem  pritisniti na sprožilec orožja ali kamere zveni enako . Dvignil sem , še danes delujoči Nikon ( katerega je očitno spregledala v moji roki ) in kot pantomimik ponazoril postopek fotografiranja . Trudil sem se delovati karseda normalno . " Oh , you mean camera shots " , je  vzkliknila in njen čedni , slovanski obraz je prevzelo olajšanje . Čeprav sva se šumu v najini komunikacija oba nerodno zasmejala , je  senca dvoma v njenih očeh ostala . In z njimi me je pozorno spremljala , medtem ko sem končno nekajkrat povsem nezbrano " ustrelil ." 

Tisto Magnumovo vabilo ni nikoli prišlo . Verjetno je bolje tako . Vonj po smodniku , žvižganje krogel nad glavo , strah pred zajetjem...vse to spremlja fotografe na kriznih območjih . Zame je bilo že dokazovanje da nisem novi Charles Whitman dovolj stresno .

preberi vse

Napaka v evoluciji

Zgodilo se je enkrat med najbolj pomembnim dogodkom na planetu , se pravi v času Svetovnega prvenstva v nogometu . Stopil sem na mestni avtobus številka 2, ki je ob takšni uri ponavadi nabito poln. Že med običajnim prerivanjem sem opazil in slišal gospo baročne postave, ki je govorila v telefon. Sodeč po polnih vrečkah domače zelenjave pri njenih nogah, se je vračala z mestne tržnice. Slučajno sem se postavil ravno za njo. Morda tudi ne čisto slučajno. V vsakem primeru sem takoj napel ušesa. ( V imenu večje avtentičnosti njene besede navajam brez olepševanja ) . " Ti rečem...ene tekme je konc pa se že druga začne...včeri sem mislila da se mi bo zmešal...cel dopoudan njegove zokne po bajti pospravlam...pa tiste kocine iz umivalnika...vmes južno skuham...ti rečem skorej ne žveči ko vase baše šnicl in  krompir ki sm ga sama prnesla iz štacune pa sama olupla pa skuhala....in potem gre takoj nazaj pred tist frdaman televizor , jaz pa peglo u roke...on zija u tistga Mesija in Renalda , jaz pa u njegove gate . Ti rečem da bi skor raj vidla če bi u druge babnice zijal...če bi mene kdaj pogledu bi mu pa verjetn krona z glave padla . In potem..." Nenadoma se je obrnila in  jezo od svojega moža za hip preusmerila na moškega njenih let, ki se je znal slabše od mene pretvarjati da ga njena tirada ne zanima. Da o tehniki slučajnega naslanjanja sploh ne govorimo. " Gospod da vam ne bojo uhlji od napenjanja odpadli...pa a se morte tko ob mene drgnt...saj je uzadi dost placa." Neopazno sem si oddahnil in ko se je nesrečnik v zadregi odmaknil, poslušal naprej . " Ne Fani , ne govorim teb ampak tle enmu...sej veš da na avtobusu vse sorte srečaš . Kje sm ostala...aja...potem je gospod hotu kavo...sladko seveda...komu je lepše kot njemu . Skuham tisto klinčevo kavo , čeprau me je prjel da bi strup vanjo namest cukra stresla...ko mu jo odnesem v dnevno sobo seveda ne grem mimo frdamanga televizorja, da neb slučajn kej zamudu...čeprau sm zanga nevidna , ti rečem...pol mi je pa res prtisk na tristo dvignu...zleknen na kauču , u eni roki drži daljinca, drugo ma pa pod hlačami in se po ta spodnjemu šlata...Tko k tvoj Ferdo? Sej pravm...a preverjajo če so še tam al kaj? * No u glavnem...evo moja postaja , dost mam tega cjazenja...u glavnem spravla sm ga u gromozansko dilemo k ni vedel s kero roko bi vzel skodelco . Sm ga hotla uprašat če mu jo še u usta zlijem , da se ne bo pretegnu , on je pa potem končno..." Ko je izstopila se je njen glas izgubil v mestnem hrupu. Čeprav sem se peljal še dve postaji, bi skoraj izstopil na njeni. Tako zelo me je zanimalo, brez česa je lažje shajal  tisti čas ko je pil kavo. Moj glas gre daljincu.

roka ali noga ? 

Moški, večina njih,  skrivaj sanjarijo da bi imeli še tretjo nogo, če veste na kaj mislim. Če bi si vzeli čas in prisluhnili ženskam, ki dojeli da jim one bolj privoščijo tretjo roko. 

*  Ta strah nas spremlja celo življenje. ( opomba bralkam ) 

preberi vse

Paket za upokojence

Živimo v digitalni dobi, v kateri brez dostopa do svetovnega spleta preprosto ne gre več. Tega se vse bolj zavedajo tudi starejši, še celo moj sosed, ki se je dolgo upiral tej moderni novotariji, saj on preferira osebni stik. Gvido je vitalni upokojenec, katerega se drži sloves, da pozna vsako vdovo v radiju nekaj kilometrov. Zadolžil me je za nakup računalnika in mi dal pri tem povsem proste roke. Naslednji dan sem mu doma priklopil zmogljiv in mogočen HP z velikim monitorjem , saj od blizu ne vidi več najbolje , čeprav lahko od daleč še vedno zgolj po zibanju bokov  razloči,  katera damica še ni zaprla štacune.  Nisem vedel o čem sploh govori, zato sem se raje posvetil nameščanju programov. Ko je bil računalnik pripravljen za uporabo, sem mu razložil in pokazal njegove osnovne funkcije. Medtem mi je, s kozarcem konjaka v roki, razlagal zakaj so rdečelaske boljše od drugih žensk. "Seveda govoriva o naravnih rdečkah," me je opozoril, med dvema požirkoma. Upal sem da si je zapomnil kaj od mojih navodil. Vsaj pol toliko kot sem si jaz o njegovih. Preden sva se poslovila, sem si spet izposodil eno izmed knjig iz njegove zbirke klasične literature.   

Čez dva dni me je poklical k sebi. Računalniška zadeva, je pomenjivo rekel. Odprl mi je, poplesujoč v ritmu Gayeve Lets get it on, ki je prihajala iz zvočnikov v dnevni sobi. Seveda s kozarcem konjaka v roki. Na sebi je imel svileno haljo, okoli sebe pa oblak Pino silvestre vodice po britju. Zdaj sem že vedel, da si približno ob tej uri privošči kopel ki mu da, po njegovih besedah moči za nove podvige. Iz rok mi je vzel knjigo, ki sem si jo zadnjič izposodil. "Ti je bila všeč ?" je nekoliko hudomušno vprašal. Zardel sem in pokimal. "Emmanuelle je premalo cenjena klasika. Zapomni si to, mladenič. Pozabi razne Hamlete, Don Kihote in Gatsbyje. Tole je življenje." S konico kazalca je potrkal po platnicah in knjigo odložil na polico. Pogoltnil sem slino in se želel opravičiti, ker so nekatere strani literarne mojstrovine bolj pomečkane od drugih, toda prej me je objel okoli ramen in prosil za uslugo. Želel je da mu odprem profil na eni tistih spletnih strani za zmenke, da vnese nekaj radosti v življenja od vseh pozabljenih žensk. Plemenito, ni kaj. Le kako bi ga lahko zavrnil. "Notri vrzi nekaj tistih osladnih misli na katere damice padajo. In ne pozabi, nimam več 60 let, zato me zanimajo predvsem posteljne radosti." Po teh navodilih me je prijazno odslovil, ker kmalu pričakuje obisk in mora, kot je pomenjivo rekel, pripraviti teren. Ob tem mi je pomežiknil. Starejši ljudje kdaj govorijo v šifrah, ki jih verjetno razume le njihova generacija. Doma sem ga, po krajšem premisleku takole, s sliko in besedo predstavil svetovnemu spletu ;

šifra : Maratonec

Gospod v najboljših letih, dandy v pravem smislu besede, želi spoznati damo, ki svojega srca še ni zaklenila ljubezni. Kljub vse bolj krutemu svetu sem ostal idealist in sanjač . Rad imam dolge sprehode , poezijo in globoke knjige kot je Alkimist , ki me navdihuje . Se najdeš v teh besedah ? Si se tudi ti naveličala prebujati sama ? Če je tako , se oglasi. Morda najina ljubezen spremeni svet na bolje . 

"Par ekselans, dečko moj," je zadovoljno vzkliknil moj prijatelj, sklonjen nad ekran. "Idealist...sanjač...globoke knjige, he he...in na koncu Maratonec. Tudi kaj resničnega si dodal, odlično. Sem vedel da me ne boš razočaral. Kot rečeno...PAR EK-SE-LANS."  Vzhičeno je pomel z dlanmi. "Me prav zanima koliko ptičk se bo ujelo v tole najino mrežo." Moram priznati da mi je njegova pohvala godila, saj sem vedel da bo z menoj delil žgečkljive ali celo opolzke podrobnosti. Komaj sem čakal.  

Mojega živahnega soseda zadnje dni bolj malo vidim, tudi klicev mi ne vrača. Edini znak življenja iz njegovega stanovanja sem slišal včeraj, ko sem prislonil uho ob vrata. "Oh Gvido, kako velik je...in kako ga znaš uporabljati," je vzneseno vkliknil meni neznani ženski glas, ki mu je sledilo hihitanje in vzdihovanje. Še ena seniorka, ki je ugotovila, da nikoli ni prepozno za učenje. In le zakaj digitalno opismenjevanje ne bi smelo biti tako zabavno kot za temi vrati. Prav ponosen sem bil na svojega prijatelja. 

    

                                                             

                                       

preberi vse

La petite mort

Bila je že noč, ko je srebrn Audi skoraj povsem neslišno pripeljal pred avtopralnico na obrobju mesta. Vsi boksi s sesalniki so bili kljub temu zasedeni. Moški za volanom je besno zaškrtal z zobmi. Bil je na tesnem s časom in zaradi teh zgub bo moral spremeniti načrte. Nato sta se skoraj hkrati spraznili kar dve mesti in zlovešč nasmeh se je zarisal na njegovem obrazu. Še enkrat mu je sama Previdnost dala znamenje, da je na njegovi strani. Zasedel je eno od prostih mest in previdno pogledal okoli sebe. Preden izstopi, se je želel prepričati, da ga nihče ne more prepoznati. Kot je pričakoval, so bili vsi popolni tujci. Povsem običajni, neopazni ničeti. Vprašal se je, če je kateri od njih tukaj iz enakega razloga kot on. To misel je takoj zavrgel in enak zlovešć nasmeh je še enkrat preletel njegov obraz. Do vratu zadolženi družinski možje, katerih največje vznemirjenje je bilo prevoziti rumeno luč na semaforju. Dvomil je, da si s kom izmed njih deli živalski nagon .

Na kraju zločina

Stopil je iz vozila in vzel skrito opremo iz prtljažnika. Ni bilo prvič da je čistil in zakrival sledi telesa iz svojega velikega, močnega avtomobila, zato je natanko vedel kaj mora storiti. Svojo tehniko je izpopolnil s pomočjo takrat izjemno priljubljene televizijske nanizanke Na kraju zločina. Slava tistemu , ki mu je prišlo na misel posneti serijo o forenzikih. Resnici na ljubo, njegova žena je imela vseeno prav, ko ga je užaljeno obtožila, da jo gleda zaradi tiste prsate plavolase preiskovalke. 

Lasje, kri in telesne tekočine vseh vrst. Vedno so bili najbolj pozorni prav na to. Vedno. Vrgel je vnaprej pripravljen žeton v režo in z velikim sesalnikom temeljito posesal dolge, svetle lase, ki so jih bili polni sedeži in talni tepihi. Ko se je čas delovanja iztekel, je uporabil še en žeton in vse ponovil. Nato je vzel ročno svetilko, najmočnejšo kar se jih da kupiti in z njo pozorno iskal obremenilne sledi. Na sprednjem sedežu je našel nekaj madežev. Seveda je bilo to za pričakovati, glede na to, kako je kričala na njemu. Tudi na to je bil pripravljen. Poškropil jih je s posebnim čistilom, ki ga uporabljajo kemične čistilnice, zdrgnil s krtačo in tudi tokrat ponovil postopek. Sovražil je površnost. Površnost je bila nevarna. Površnost ga lahko drago stane. Ravno ko je mislil da je končal, je s kotičkom očesa ujel bleščanje med sprednjim sedežem in vrati. S konico prsta je pobral biserno ogrlico. Jo je strgal z nje? Ni se mogel spomniti, toda globoko v sebi je vedel odgovor, saj je v TISTEM trenutku vedno izgubil oblast nad seboj in se spremenil v zver. Če bi tole spregledal...Spravil jo je v žep. Na televiziji osumljenca skoraj vedno pokoplje  spregledana ali pozabljena malenkost. Toda on vedno vidi celotno sliko, on vedno hlepi po popolnosti, kjer ni prostora za spodrsljaje. Prelevil ga je občutek superiornosti, v katerem bi užival dlje, če ga ne bi priganjal čas. Še zadnjič je s svetilko pozorno pregledal vse sedeže, tapete na vratih in tla. Ko je bil zadovoljen in pomirjen, je zaprl oči in v mislih temeljito preveril svoj alibi. Bil je brez napake, popoln . 

Pazljivo je pospravil opremo nazaj in preden je speljal, pogledal na sovoznikov sedež, kateremu je njegova žena vedno trapasto, prav po žensko rekla moj. Sovražil je način, na kateri je vsakič sumničavo pogledala po avtu, preden je sedla vanj. Kako sta se temu z njeno najboljšo prijateljico še komaj poldrugo uro nazaj smejala, medtem ko sta počivala med nebrzdanim seksom v različnih položajih, enemu prav akrobatskemu.  Zjutraj se bo ob tej misli prav zabaval, ko jo bo peljal v službo. Ju je še dodatno vzburjalo dejstvo da to počneta ravno na njenemu sedežu?  Ravno ko si je zastavil to vprašanje in ravno ko so se mu napele hlače, je iz stranske ulice proti njemu zapeljal majhen avto starejšega letnika. Imel je prižgane dolge luči, ki so ga za hip zaslepile in povsem razločno osvetlile celotno notranjost srebrnega Audija, vključno s stropom, na katerem so se razločno videli odtisi elegantnih ženskih čevljev in majhne udrtine od njihovih še bolj elegantnih pet. Jimmy Choo. Presneto lepi in presneto dragi čevlji. Takšne ti za rojstni dan podari samo najbližja prijateljica. 

"Še ena zguba,"  je prezirljivo siknil, ko je neugleden Fiat zapeljal mimo njega. Močno je pritisnil na plin in se odpeljal proti domu. Prepustil se je nemško preciznemu zvoku mogočnega motorja. Čista popolnost. Z manj se ni nikoli zadovoljil.

  

preberi vse

Peklenska pomaranča

 Časi so takšni , da se je politika zavlekla v vse pore naših življenj . Po neki raziskavi ( Le kdo se ukvarja s tem ? In zakaj  ? ) naj bi namreč bila prevladujočemu odstotku vprašanih prva asociacija na oranžno barvo kontroverzni vodja največje svetovne sile in ne nekaj tako vsakdanjega kot pomaranča ali jesensko listje . Tega sem se spomnil , ko sem pred enim ljubljanskih nakupovalnih središč uzrl tale , ne pretirano estetski prizor ;

Takoj sta mi postala jasna prisotnost in namen dveh delavcev v uniformah vzdrževalcev , ki sta se ravno pripravljala da zaženeta nekakšen velik , očitno čistilni stroj . Nisem ju želel motiti pri delu in sem nadeljeval svojo pot v smer iz katere sta se bližala simpatična mamica in njen sinček , še predšolski otrok . Ona je z nekoliko namrščenim obrazom gledala v naslovnico časopisa , ki ga je držala v roki , fante je pa zvedavo gledal okoli . Čeprav sem se oddaljeval , sem slišal pogovor , katerega citiram po spominu ;

Starejši vzdrževalec ;
" Naj me vrag pocitra ! Te umazanije se sploh ne moremo znebiti ".
Mlajši vzdrževalec ;
" Pa smo jo enkrat že počistili . Jebela cesta , veš na koga me spominja..."
Prekine ga visok , otroški glas ;
" Mami...mami...kaj je tisto grdo oranžno ? Mami poglej...mami..."
Spet starejši vzdrževalec ;
" Pameten poba . Pod nosom še moker , pa se že spozna na politiko ".
Mamica ( skoraj istočasno z njim ) ;
" Molči Jakec ! Veš da se ne spodobi grdo o drugih govoriti. Drugače sem te učila , si pozabil ? "
Jakec ;
" Ampak mami...saj nisem. Res mami ".
Še enkrat starejši vzdrževalec , ki si prižge cigareto in zamišljeno gleda za njima ;
" Veš kaj Franci , za tega mulca se bo še slišalo . Naj me strela če ne ".

Če sem iskren , še danes ne vem , o čem so se sploh pogovarjali .

preberi vse

Britanski špijun

 

Naključje je hotelo, da sem ravno med čakanjem  pri frizerju prebral članek o tem,  da so tako Sean Connery  kot Roger Moore in Daniel Craig nosili lasulje in lasne vložke, medtem ko so v vlogi najslavnejšega tajnega agenta reševali svet pred kriminalnimi veleumi in megalomanskimi milijarderji. Med zapeljevanjem prelepih deklet v športnih kabrioletih, skakanjem iz helikopterja ali med pretepi na strehah drvečih vlakov tega ni bilo moč opaziti. Skoraj enako znameniti gospod Q, inženir ki ga zalaga z vsemi tistimi čudežnimi gadgeti, s pomočjo katerih se vedno reši iz brezizhodnih situacij, je res bil in ostal mojster svojega poklica. Sam nisem bil nikoli pretiran fen tega, zdaj že legendarnega filmskega serijala. Raje imam bolj realistične vohunske filme, ki tega poklica ne glorificirajo. James Bond je s skoraj neomejenim proračunom postal filmska, modna in popkulturna ikona. Toda kako bi se znašel v manj glamuroznih okoliščinah?   

 

androgenetic alopecia

Predstavljajmo si da britanski MI6 enkrat na začetku osemdesetih (Roger Moore torej) res pošlje svojega najboljšega agenta v Jugoslavijo, kjer naj bi sabotiral projekt jedrske bombe, ki jo poskušajo razviti v Inštitutu Vinča. Posebej za to misijo zanj ustvarijo identiteto Petra Jakovljevića, povratnika iz tujine, ki želi v kapitalizmu prigaran denar vložiti v propadajoče socialistično gospodarstvo, prepleteno s korupcijo in birokracijo. Toda s tem nepričakovano vzbudi sum pri neomajnemu komunistu, nekdanjemu informbirojevcu, pri kateremu se v prizidku hiše nastani kot podnajemnik. Sumi se temu čuvaju revolucije še poglobijo, ko ga zaradi njegove preteklosti policija pokliče na informativni razgovor in mimogrede povpraša o gostu v njegovi hiši. Na pomoč pokliče brata enakih prepričanj in preteklosti in kljub dejstvu da je srčni bolnik, začne domnevnega imperialističnega agenta zasledovati in fotografirati njegove "poslovne sestanke" z očitno prozahodno usmerjenimi znanci, med katerimi je tudi znanstvenik iz prej omenjenega Inštituta. To podžge njegovo paranojo, ki ga pripelje do roba norosti. Bonda smo poslali na misijo v film drugačnega žanra, s katerim si vseeno deli vohunsko tematiko in ideološki spopad vzhoda in zahoda. Gre seveda za legendarni Balkanski špijun in leta 1984, kjer veljajo drugačna pravila. Svetovno znana letovišča, ekskluzivne hotele in mondene igralnice zamenjajo siv socialistični vsakdan, propadajoče hiše v predmestju in zakajene pisarne, polne znaveličanih uradnikov. Tudi njegov nasprotnik ni kakšen ekscentrični oligarh, kljub zloveščim naklepom vselej vljuden in gentlemanski. Ilija Čvorović je mali človek, idealist, ki je v ključnem zgodovinskem trenutku ostal zvest Stalinu in Sovjetski Zvezi, za kar je bil kaznovan. Zaradi podnajemnika je prepričan, da je spet sumljiv oblastem in tega suma bi se opral če bi tujemu agentu preprečil delovanje proti socialistični družbeni ureditvi, kot se je temu takrat reklo. Kot ostali Bondovi negativci ni imun na megalomanijo in sam sebe prepriča, da je v njegovih rokah usoda socializma, v katerega kljub rastoči inflaciji in pomanjkanju v trgovinah, nikoli ni izgubil vere. Zato se agentu imperialističnih sil zoperstavi s sovjetskimi metodami in tehnologijo. Z zadnjimi prihranki kupi rusko kamero in ostalo, že zdavnaj zastarelo opremo za zasledovanje, v akcijo pa se podaja z Moskvičem, od katerega, po njegovem mnenju, boljšega avtomobila ni. Ilija je tragikomičen junak, katerega je že zdavnaj povozil čas. Vseeno ne ponovi napake, katero je proti koncu svojega filma naredil vsak od njegovih bolj razvpitih  predhodnikov. Vsi so želeli ujetega Bonda pokončati s pomočjo tehnologije, neosebno. Iz spoštovanja so mu pred slovesom celo razložili, kako bodo svoj načrt speljali do konca in pustili kakšni sofisticirani napravi da opravi svoje delo. Super agent se je seveda potem rešil s pomočjo napake v tehnologiji, ali s pomočjo kakšnega skritega gadgeta.  Tovariš Ilija znanosti pri tako resnih stvareh ne zaupa. Zaslišuje tako kot so nekoč zasliševali njega, bolj osebno in manj sofisticirano.  

"Ko si ti ? Pa ti nisi Jakovljević...ti si neki veči izdajnik," , zgroženo vzklikne, ko mu med trpinčenjem zvezanega Bonda v roki ostane njegov toupee. Toda za srčnega bolnika so bili vsi napori preveč in Ilija se zgrudi kot posledica infarkta. 

Gadget vedno reši 007.

 

    

preberi vse